Untitled Document

Tomislav Osmanli Slikata na tetka Ra{ela

-"Eve, ova sum jas - zastanuva i poka`uva tatko mi na edna ista fotografija so potkr{eni kraevi sekoga{ koga }e go listame semejniot album. Tamu, na po`oltenata slika na celoto semejstvoto napravena pred koj znae kolku godini, va`no pred pove}e od polovina vek na nekoj prazni~en izlet, e toj, dete so crni, trkalezni qubopitni o~i, vo dokolenki i kusi pantaloni so platka i preramki, pripieno do majka si.
      -"Ova e brat mi, ova drugiot brat... A ova e tetka Ra{ela", vele{e tatko mi, povtoruvaj}i ja nad taa edna fotografija, sekoga{ odnovo istata, nepromeneta re~enica.
    Prv pat tetka Ra{ela ja vidov na starata fotografija so potkr{eni kraevi. Onaa istata {to tatko mi bezbroj pati mi ja poka`uva i koja{to i denes ja ~uvame vo semejniot album. Sednata zad baba mi i dedo mi, za razlika od izrazite na drugite nivni fotografii, samite ve}e zavlezeni vo vozrast {to ja bri{e vedrinata od nasmevkata, taa devojka so mazno, oblo lice od fotografijata vo nas gleda preku poluspu{tenite o~ni kapaci so eden ~uden, povle~en i skromen, a naedno bistar i nastoj~iv pogled.
               Moram da priznaam, gi sakam starite fotografii. Koga bev mal, gi sakav za{to za niv se vrzuvaa mnogu prikazni koi obi~no, na doma{nite poseti, si gi raska`uvaa postarite palej}i gi, po skromnite ve~eri, cigarite, dodeka po dnevnata soba se {ire{e aromata na minatoto {to mirisa{e na tutun i sve`o svarenoto kafe koe majka mi go iznesuva{e na stariot posrebren poslu`avnik. I toga{, otkako nekoj od rodninite }e go pobara{e semejniot fotografski album, poa|aa muabetite za nekoga{nite vremiwa i lu|e. Mol~e{kum gi slu{av ne razbiraj}i gi do kraj tie beskrajni razgovori za likovite od albumite, koi bliknuvaa vo sobata ispolneta so ~ad, na pati niz radosnite, vedri tonovi i `ivite raska`uva~ki nadvikuvawa, ponekoga{ skrieni vo ne~ujnite {epotlivi komentari i pridu{eniot kikot ili trgnati od nenadejnata glasna smea na prisutnite, a potoa, drugi pati, lebdej}i vo dnevnata soba, vo usporenite ka`uvawa polni so pauzi, so zavladeani ti{ini i govori so stegnato grlo. Prikazni. @ivotni storii za sudbinite na lu|eto, moite pobliski i podale~ni rodnini od koi re~isi nikogo ne poznavav, no i na nekoi drugi li~nosti od romanot na minatoto, arhivirano i sega pottiknato od slikite i o`iveano kako vo nekoja ~udesna kinoteka na `ivotot, so likovite {to, ete, vlegle vo malata semejna ve~nost na na{iot fotografski album.

   Sega, koga i samiot zavleguvam vo srednoto doba, fotografiite gi sakam i na eden drug na~in. Kako za~uvani otpe~atoci na izgledot na minatoto, ne samo na scenografijata i kostimografijata na odveanite vremiwa, na promenetata topografija i geografijata na prostorot, tuku, najmalku prela`ni, i na pejza`ite na ~ove~kiot svet, licata, izrazite, odnosite, slabostite, emociite, raspolo`bite, du{ite. Fateni vo migot, za ve~nosta. I zatoa podatni za zadlabo~uvawa. I za postojani navra}awa. Vo likovite na edno vreme.
               Mistikata na fotografiite {to vo tie denovi na detstvoto o`ivuvaa od atmosfera prezasitena so ~adot od cigarite i minatoto {to bliknato na semejnite ve~erinki, podocna se obiduvav da ja racionaliziram. Fotografiite, definirav podocna koga gi steknav prvite filosofski poimi, se izraz na paradoksite i, u{te pove}e, na aporiite {to postole otsekoga{ i postojat i denes, dobivaj}i novi projavi, taka {to ~udata na tehnikata od sovremeniot `ivot mu gi pridodava kako novi argumenti na tvrdokorno istrajniot, nepromenliv fenomen na bitieto. Taka asketskiot arsenal na tie paradoksi, zabele`an vo starite Elejski u~ewa i odredeni vo sholasti~kite primeri za Ahil i `elkata i Lakot i strelata, denes mo`eme da go zbogatime i so noviot tehnolo{ki primer... Fotografiite. Da, fotografiite. Tie se stati~ni, a sodr`at proces. Spokojni se, a poseduvaat nemir. Nemi se, a nosat tolku prikazni. Poka`uvaat, a vsu{nost tolku mnogu krijat. Tie se noviot vid na ~istiot aporiski supstrat. Tie go olicetvoruvaat mnoguzna~noto so~uvanoto minato, dovedeno - do denes. Zatoa samo izgleda deka tie vnesuvaat spokoj i red vo naludni~avoto, haoti~no dvi`ewe na `ivotot. Nekoga{ tie toa go pottiknuvaat, vo nas. Slikite. Fotofiksaciite. Ikonite. Svetlopisite.
               Kako fotografijata so skromniot, nastoj~iv pogled na tetka Ra{ela.
               -"Dobro, go pra{av neodmana tatko mi, }e mi ka`e{ li ne{to za nea? Koja e tetka Ra{ela? Zo{to se javuva samo na taa, edna fotografija?...

"Koja e tetka Ra{ela?

Kako da ti ka`am... Taa be{e edna od nas.

Ne ni be{e rodnina, a ja ~uvstvuvavme najbliska...

I {to e toa rodnina? Onoj so koj si se rodil, so koj slu~ajnosta ili semejstvoto te svrzalo. Ili onoj so koj `ivotot te srodil. @ivotot ja srodi Ra{ela so nas. Taa be{e mileni~ka na majka mi. Kako vremeto pominuva{e, i stana kako }erka.

Ra{ela be{e dete od siroma{no smejstvo, {to majka mi, Evridika bog da ja prosti, ja zema kaj nas doma, da pomaga, po molba od tatko i kako najstaro dete vo negovoto brojno semejstvo, za da raboti i da pe~ali. Tatko i be{e skromen ~ovek, krpa~ na ~evli koj od svojata rabota edvaj izleguva{e na kraj. Toa denes e retka profesija, no nekoga{ ima{e pove}e krpa~i odo{to prodavnici na ~evli. Be{e golem, krupen ~ovek so trkalezno lice i ta`ni o~i koi so vreme, mi se ~ini deka stanuvaa u{te pota`ni. Iako razli~ni, Ra{ela i tatko i vo pogledot imaa ne{to sosem sli~no, nekakov spokoj i ta`na zadlabo~enost.
               Koga, vodej}i me za raka, Ra{ela }e me odnese{e vo negovata mala, ~ista, no stara i sronata ~evlarska rabotilnica, otkako }e sednevme na dvete preostanati stol~iwa so slameno, pleteno sedi{te, tatkoto i }erkata dolgo mol~ea. Toj redovno }e ne pra{a{e dali sakame klaker ili limonada, a otkako Ra{ela }e me pogledne{e pravo v o~i i }e odgovore{e odre~no od imeto na dvajcata, toj }e ja stave{e svojata krupna raka na nejzinata glava, }e ja pogale{e po gustata sjajna kosa, ne`no }e ja lizne{e rakata po obrazot na }erka si i }e ostane{e taka, so blaga nasmevka na liceto, zagledan so svoite, vo ta`niot odraz na nejzinite dlaboki, inteligentni o~i. Potoa, }e ja spu{te{e rakata, pa so klimavo dvi`ewe na glavata }e i poka`e{e deka e vreme da si odime.
               So tek na vreme, Ra{ela po~na i da spie kaj nas, no sekoj den }e grabne{e malku vreme da odi do doma, kaj svoite, da gi vidi i da im odnese po ne{to. Bilo del parite {to tatko mi i gi dava{e edna{ vo nedelata, vleguvaj}i vo kujnata kaj{to Ra{ela redovno sede{e pomagaj}i i na majka mi, bilo koga majka mi }e ja isprate{e kaj nejzinite so nekoja ponadica, a vo nea be{e glavno se {to za delnik ili za praznik se podgotvuva{e kaj nas doma. Ra{ela }e poita{e kaj svoite i }e se vrate{e pobrzo odo{to o~ekuva{e bilo koj od nas.
               -"Zo{to brza{e, nemame ve}e rabota", }e i re~e{e majka mi, a Ra{ela }e se nasmevne{e i }e is~ezne{e nekade vo ku}ata da go doka`e sprotivnoto.

               Ra{ela brzo se srodi so nas. Gi nau~i navikite, duri i slabostite na sekogo i se postavuva{e taka kako {to toa be{e najdobro za interesite na semejstvoto. Najstariot brat tivko go prekoruva{e koga po~na da doa|a{e doma docna, osobeno koga mu najde paketa cigari, od stokata za proda`ba vo kni`arnicata na tatko mi. Mene, koj bev najmal od site, me gale{e i me hrane{e, pomagaj}i i na majka mi vo negata i koga bev zdrav i koga bev bolen. Sredniot brat go podu~uva{e matematika, i go krie{e koga }e naprave{e nekoja nenamerna pakost. Na tatko mi mu pomaga{e vo sreduvaweto na smetkite od du}anot i vo popolnuvaweto na dano~nite formulari, {to nemu mu sozdavaa nervozi i neraspolo`enija.
               Ra{ela ednostavno stana del od nas, tivka i nenametliva, ni se nao|a{e na site, a najmnogu na majka mi. Taa tolku srasna so nas, {to po nekoe vreme po~na da go govori jazikot na semejstvoto. Taa, bistra bitolska Evrejka po~na tolku dobro da zboruva i vla{ki, {to nikoj ne mo`e{e da poznae deka i samata ne e Vlainka. Taka Ra{ela porasna vo na{iot dom.
               Poradi nejzinata serioznost i ~estitost, majka mi ima{e potpolna doverba vo nea. Toa donese nova bliskot me|u niv dvete. Koga se zadevoj~uva{e, majka mi, dodeka gi rabotea doma{nite raboti, so {epot i ka`uva{e ne{ta koi vnimava{e nie ostanatite da ne mo`eme da gi ~ueme. Kako {to majka mi ve}e ne ja dele{e od nas, taka i Ra{ela ne se dele{e od nea. Vo toa vreme go fa}av zamisleniot pogled na majka mi, ostanat vrz vrednata devojka, dodeka Ra{ela rabote{e nekoja od bezbrojnite raboti vo na{eto doma}instvo. Edna ve~er, so re{itelniot, silen glas, majka mi pobara od tatko mi da i dava redovna suma pari za pravewe ~eiz na devojkata.

-"Jas nemam `ensko, i zatoa mi e polesno, i re~e majka mi na Ra{ela, koja so svetnati o~i, ja slu{a{e kako i ja soop{tuva namerata da i dade miraz za svadbata, smeej}i se od se srce, zaedno so nas na komentarot na majka mi, sekoga{ koga Evridika }e dodava{e nova suma na ~eizot na Ra{ela:
-"Taka. Go zavr{ivme polesniot del. Sega ostanuva u{te pote{kiot, da si najdeme zet", }e re~e{e majka mi, dodeka nie prodol`uvavme da se {eguvame, a Ra{ela se prave{e deka toa ve}e ne go slu{a, izleguvaj}i od odajata po nekoja od bezbrojnite raboti, iako vo liceto sosem se zarumenuva{e.

               Nekade vo vremeto koga liceto na tatko mi stanuva{e se pozagri`eno dodeka go slu{a{e radioto {to tie godini go be{e kupil na golema radost na moite postari bra}a, Ra{ela se vqubi. Barem taka vele{e majka mi, gledaj}i da ne ja ~ue devojkata koja i bez toa be{e srame`liva i ~uvstvitelna. Izbranikot na nejzinoto srce be{e Jon, edno zdravo, cvrsto mom~e so rumeni obrazi i ubava nasmevka, sin na mlekarot {to so kasket na glava, sekoja kve~erina doa|a{e doma i ni nose{e presno mleko. Godini so red, so nego doa|a{e i Jon, edinstvenoto ma{ko dete na mlekarot, koe so tek na vreme po~na se poredovno da go zamenuva tatka si, se dodeka, ne stavi i samiot kasket na glava i ne po~na, mesto tatka si, samiot redovno da go raznesuva mlekoto.
               Nikoj ne znae koga Jon i Ra{ela se zagledaa eden vo drug, va`no toa se slu~i i site go znaevme, osobeno po rumeniloto bolsnato na obrazite na Ra{ela, koja od tremot, seta zbuneta, vleguva{e vo odaite so lonecot presno mleko vo racete.
               Taka nie po~navme da se potsmevame eden so drug koga }e ja videvme Ra{ela kako, vo prvata kve~erina, vnimatelno zagledana vo ogledaloto, ja za~e{luva gustata crna kosa, pred doa|aweto na Jon. Majka mi, nezabele`livo, so svoite ostri pogledi ni gi zamrznuva{e nasmevkite na licata i nie brzo-brzo izleguvavme gu{ej}i go kikotot vo dlankite, ostavaj}i ja devojkata zanesena vo svojot ritual, i majka mi koja pravej}i se deka ni{to ne gleda, gri`no gi bele`e{e tie znaci na prvata devoj~e{ka rastreperenost.
               Nekade vo toa vreme, vo tivkite sne`ni zimski no}i Ra{ela veze{e sini {ari na platnata za svojot miraz pod budnoto oko na majka mi, koja ja podu~uva{e devojkata na novi, slo`eni vezovi, a samata go krpe{e doma{niot ve{ i na{ite ~orapi, neprekinato i so tivok spokoen glas ka`uvaj}i i koj znae kakvi se ne prikazni za tajnite na brakot i stapicite na `ivotot. Del od tie soveti nie decata }e {trbnevme koga vleguvavme vo kujnata po ~a{a mleko pred spiewe, pravej}i se deka ne slu{ame, dodeka tie dvete, zaneseni vo prika`uvaweto na majka mi, }e prodol`ea so spokojniot ritual na prenesuvaweto na beskrajnite primeri i tajni od semo`nite `ivotni iskustva.
    Tatko mi, pak, pretvoren vo silueta pokraj svetnatata skala so svetskite radio stanici, vo sosednata, nezagreana odaja, nametnat so izbledenata ~oena doma{nata nametka i svitkan so {al, se pove}e gi prodol`uva{e svoite rituali na slu{awe radio, potpren so uvoto vrz aparatot, sepak vnimavaj}i - koga }e vleze{e Ra{ela - da go dostivne zvukot. Toj ostanuva{e, se dodeka majka mi ne }e go povika{e so silniot glas da se vrazumi i da dojde na toplo vo kujnata. Mislam deka tatko mi taka i ostare. Tie meseci vo se}avaweto mi se zape~atija kako da traea so godini. I denes go gledam tatko mi, onaka svien vo temnata soba, pretvoren vo silueta pred svetnatiot aparat vo mrakot na odajata i naslonet so uvoto na {epotlivoto radio.

               Eden den, be{e toa nekade kon po~etokot na okupacijata koga dojdoa i ni go zape~atija radioto, Ra{ela po~na da gi zabele`uva na{ite potsme{livi pogledi, po posetite na mlekarot. Jon ~eka{e nadvor, dodeka, seta zbuneta, taa vleze doma da go najde lonecot za mleko. Toga{ Ra{ela go fati namigaweto na moite postari bra}a, {to majka mi, i samata vo toj mig vleguvaj}i vo kujnata ostro go prese~e, podavaj}i i go na Ra{ela lonecot za mleko, i rasteruvaj}i gi niv po nivnite sobi, ispra}aj}i gi so vikawe deka po cel den se izle`uvaat i deka doma ni{to ne pomagaat. Jas upla{eno ja gledav majka mi, a koga taa go zabele`a toa, dojde do mene, mi se nasmevna i me gu{na, dr`ej}i me dolgo vo pregratkite. Taka ne najde Ra{ela. Na liceto go nema{e ve}e onoj bla`en zanesen izgled. Be{e bleda. So svoite ta`ni o~i na koi toga{ prv pat go zabele`av nastoj~iviot pogled, ja fiksira{e majka mi. Koga me pu{ti od pregratkata, majka mi mi do{epna da odam da si legnam.
               -"[to se slu~i?", ja pra{a.
               -"Jon saka da zamineme!", otsutno odgovori Ra{ela.

               No, ne zaminaa. Se prodol`i po staro. Osven {to na liceto na Ra{ela se pojavi eden nov, seriozen izgled. Koj se menuva{e samo za kratko, po posetite na Jon. Majka mi i dopu{ti da go vnesuva vo kujnata, a nam ni objasnuva{e toa so opasnosta od policijata. Na tatko mi, koj se pove}e pie{e ~aj i ve}e ne slu{a{e radio, dodeka Jon be{e vo kujnata, a moite bra}a sedea vo dnevnata odaja, tivko mu vele{e kako o~ite na devojkata zgasnaa. Jon, zna~i, prodol`i da doa|a, a vo gradot se slu~uvaa ~udni promeni. Eden den, vra}aj}i se od ku}ata na svoite roditeli, Ra{ela donese `olta {estokraka yvezda. Ja izvadi i ja stavi na masata.
               -"Tatko mi mi re~e deka otsega natamu, ova treba da go nosime sekoga{ koga izleguvame na ulica".
               Majka mi, sekoga{ brza vo reakciite, dojde do masata i ja zema yvezdata.
               -"Kakvi se tie gluposti, }erko! Eve kaj }e go nosi{", i re~e na Ra{ela, go otvori |ubralnikot i ja frli tamu `oltata yvezda. Od toj gest na majka mi, na site ni lekna. Site se nasmevnaa. Postariot brat go imitira{e Musolini. Do ve~erta, vo ku}ata vladee{e vedro raspolo`enie.

     Nezavisno od na{ite `elbi, rabotite se zaostruvaa. Naskoro na nekoi slu`bi i kancelarii, del isto taka na na{i kom{ii i poznajnici, po~naa da se javuvaa natpisite "Zabraneto za Evrei, Vlasi i ku~iwa". Od gimanzijata bea isterani Evreite i Srbite. Tatko mi po~na porano da go zatvora du}anot, gledaj}i da e pove}e doma. Koga }e mu vleze{e uniformiran ~ovek, se zbunuva{e, delum i za{to ne go znae{e bugarskiot jazik, taka {to opslu`uvaweto go prezema{e mojot postar brat koj poradi seto toa, go napu{ti {koluvaweto i se predade na rabotata na du}anot. Sprotivno od nego, majka mi, i ne sakaj}i koga ode{e v ~ar{ija ili po nekoja od slu`bite vo gradot, svojot makedonski namesto da go protkajuva so bugarski, kako za inaet, no vsu{nost nekontrolirano, po~nuva{e da zboruva - so srpski primesi.
               Niz gradot se pove}e se ras{etuvaa lu|e so `olti yvezdi po paltata. Bea toa na{i kom{ii, na{i poznajnici, mu{terii vo kni`arnicata na tatko mi, koj ve}e ne saka{e da odi v du}an i sosem se povle~e vo sebe, pa i onaka ne mnogu razgovorliv, dozamol~a. Majka mi go dvore{e i nego, a najstariot brat go prezema vodeweto na du}anot. Koga tatko mi be{e zamislen, majka mi }e mu pristape{e i }e go pogale{e po glavata. Toj }e ja krene{e glavata kon nea i otsutno }e i se nasmevne{e.
               -"Ima li nekoj v du}an?", }e i go postave{e postojano istoto pra{awe, a otkako majka mi }e mu potvrde{e, toj }e ja navedne{e glavata i }e srkne{e od ~ajot {to sega re~isi postojano stoe{e pred nego.

               Eden den vo ku}ata dojde komisija od upravata za evrejski pra{awa vo gradot, da vidi dali vo ku}ata imame Evrein. Tatko mi be{e zanemen. Koga slu`benikot go postavi pra{aweto, mislam deka tatko mi ne go ni slu{na. Ra{ela pogledna vo majka mi.
               -"Nemame", im re~e taa studeno na slu`benicite, a na Ra{ela strogo i re~e, na vla{ki: "Ajde, {to ~eka{, odi zavr{i si gi rabotite! Odnesi go ottuka i tatko ti.".
               Ra{ela razbra i se svrte kon tatko mi, go fati pod raka i go trgna od negovata dlaboka zamislenost.
               -"Izvinete, imam rabota", im re~e neodredeno na prisutnite tatko mi, stanuvaj}i i izleguvaj}i od sobata zaedno so Ra{ela koja go dr`e{e pod raka.
               Majka mi pak se svrte kon nesakanite posetiteli.
               -"Ne{to drugo, gospoda?", re~e so svojot re{itelen glas majka mi Evridika.
               -"Ni{to!", rekoa, i pribele`ija deka vo ku}ata na ul. Solunska nomer 10, ima neblagonade`ni, no Evrei nema.

               Od tie denovi, se izgubija i poslednite ostatoci na mirot i spokojot. Zimata te{ko se predava{e, a eden drug stud, onoj vo lu|eto, legnuva{e vrz gradot. Niz gradot se pove}e se raznesuva{e glasot deka naskoro bugarskite vlasti }e gi soberat Evreite. Se {epote{e deka }e gi nosat vo posebni sobirni centri za nivni sonarodnici kaj{to }e ostanat se do krajot na vojnata, no i toa deka }e gi odnesat na pat bez vra}awe.
               Otkako fatija da se {irat tie glasini, Ra{ela odnovo po~na da spie doma, kaj nejzinite. Edno docno popladne, samo {to taa zamina kaj svoite, kaj nas dojde nejziniot tatko. Vleze, so svojata crna filcena {apka i izvetvenoto palto i zastana, onaka krupen, pokraj vratata na dnevnata soba klimnuvaj}i ni i poglednuvaj}i ne site so svoite ta`ni o~i. Majka mi go pokani da sedne. Go ponudi so slatko, no toj ja prekina.
               -"Draga gospo|o, sednete Ve molam, imam ne{to va`no da Vi ka`am", re~e so re{itelnost koja voop{to ne ode{e so izrazot na negovite ta`ni o~i - "Se zboruva deka naskoro }e ne sobiraat nas Evreite i deka }e ne odnesat nekade, na pat za koj nikoj ne znae ni{to. "
               -"Toa se gluposti, narodot denes se{to zboruva", re~e majka mi so sli~na re{itelnost.
               -"Mo`no e", odgovori po podolga pauza tatkoto na Ra{ela. "No, ako se poka`e to~no prvoto, dojden sum da Ve zamolam da ja zadr`ite mojata Ra{ela. Taa mi ka`a deka ste ja popi{ale kako ~len na va{eto semejstvo, Bog neka Vi dade zdravje. Ako nie treba da zamineme, neka ostane barem edno od moite deca. Vie }erka mi ja primivte kako da e Va{e dete."
               Majka mi go gleda{e ~ovekot vo dlabokite, ta`ni o~i. Vo niv vide ne{to {to ja onevomo`i da izusti makar eden zbor. Samo kimna so glavata.
               Od taa ve~er Ra{ela odnovo spie{e vo na{iot dom.

Na 11 mart nautro po~na racijata. Vo gradot vrie{e od policija i vojska. Kako {to podocna slu{avme, vleguvale vo evrejskite domovi i gi krevale lu|eto od postelite. Potoa vo koloni gi sproveduvaa po gradot.
              Tie denovi bev bolen i spiev vo spalnata soba so moite roditeli. Eden tivok {um me razbudi od nespokojniot son. Se svrtev kon prozorecot. Majka mi be{e budna. Stoe{e pokraj zatvorenite kapaci, vo no}nicata so {alot prefrlen preku ramenicite, i gleda{e preku prozorecot kako iste~uvaat reki voznemireni lu|e, poznati lica i nepoznati sogra|ani, deca {to spiea na ramenicite na roditelite i stari lu|e, koi najbliskite gi pomagaa da fatat tempo so zabrzanata kolona. Vo postelata, pokraj mene, so pogled zagledan vo tavanot i zabluden vo nekoi drugi gletki, yure{e tatko mi.
               Brat mi toj den ne otide na du}an. Tatko mi stana i se obide da ne razbudi, eden po eden, site osven Ra{ela. Se sobravme vo kujnata i mol~evme. Majka mi mu re~e da odi kaj kom{iite i niz muabet da otkrie dali nekoj ima namera da ni prefrli {to ja zadr`avme Ra{ela.
               -"Onoj kaj koj }e seti{ takvo ne{to, mo`e da ne prijavi", re~e majka mi - "Na toj }e mu re~e{ deka Ra{ela si zaminala. Ako se poka`e makar i eden takov, }e ja skrijam doma od sekogo."
               Tatko mi, zamislen, izleze preku kujnata vo dvorot, a potoa i kon kom{i-kapixikot, ve}e po~nuvaj}i ja prvata poseta kaj kom{iite, koga na vratata od kujnata ja zabele`avme nea, Ra{ela.
               Be{e uredno is~e{lana. So svoeto novo palto i zimskite ~evli. Nose{e kufer vo racete. Majka mi u`asnato ja pogledna.
               -"Kaj si trgnala?", ostro ja zapra{a.
               -"Moram da odam", re~e taa, i ni se nasmevna so svojot ta`en, nastoj~iv pogled, koj potsetuva{e na pogledot na tatko i,. Toa mo`ebi najpove}e ne obezoru`i i ne ostavi site da ostaneme kako {to bevme. Nikoj za mig ne izusti ni zbor.
               -"Kaj{to }e odat moite, tamu }e odam i jas", dodate tivko.
               -"Nema da odi{ nikade! ", re~e majka mi. "Toa e `elba i na tvojot tatko. Tuka da gi do~eka{ koga }e se vratat."
               -"Ako se vratat tie, }e se vratam so niv. Gleda{ kakvi se ovie vremiwa, mamo.", re~e i pogledot i padna vrz mene. "Najdobro e sekoj da bide so svoite". Majka mi gi navedna o~ite. Potoa pak gi krena kon Ra{ela.
               -"Ne ne smeta{ za svoi?", promrmori kone~no.
               -"Nemoj da mi ote`nuva{", re~e Ra{ela i edna solza i se strkala po obliot, mazen obraz. "Vaka treba da bide. Inaku nema da ima mir nikoj od nas".
               Se svrte, ja pregrna majka mi, i taka ostanaa nekoe vreme.
               Majka mi i {epka{e ne{to. Taa brzo i voznemireno odre~uva{e so glavata i potoa se odvoi od pregratkata. Ne pogledna so eden ~uden, dlabok pogled, so koj preleta preku se {to ja opkru`uva{e, kako da saka{e se da vpie vo o~ite; majka mi, nas, kujnata, drveniot plafon, pe~kata, prozorecot, vratata niz koja pred malku izleze tatko mi, onaa istata preku koja samata taa, zarumeneta od sredbite so nego, polna so radost, go vnesuva{e sadot so presnoto mleko {to vo toplite kve~erini go nose{e Jon. Saka{e da se nasmevne, onaka uplakana. Potoa se svrte i zamina.
               Toga{ posleden pat ja vidov tetka Ra{ela.
               Ve~erta dojde Jon. Majka mi i tatko mi, go povikaa doma, za prv pat vo priemnata odaja. Majka mi mu gi dade vezovite od ~eizot na Ra{ela. Mu gi poka`uva{e eden po eden, kako {to se poka`uva doma{na skapocenost.
                -"Da gi ~uva{", mu re~e na zaminuvawe.

               Ete toa be{e Ra{ela. Ne ni be{e, rodnina, a ja ~uvstvuvavme najbliska.
               I vistina, {to e toa rodnina? Onoj so koj si se rodil. Ili onoj so koj `ivototte srodil. Mo`ebi najpove}e, onoj ~ie otsustvo go ~uvstvuva{. Makar i od fotografijata na tvoite predci. Onie koi duri ne si gi zapoznal. Samo si gi videl. Na slika. I si gi po~uvstvuval za tvoi. Niz prikaznite {to dolgo se povtoruvaat. Pregleduvaj}i gi albumite so fotografii. So sliki, so fotofiksacii, so svetlopisi, so ikoni. So ulovi na migot, na taa svetlinska mre`a frlena vo razbranuvanoto more na vremiwata.
              Na koi, kako na semejnata fotografija so tetka Ra{ela, zagledani ottamu vo tebe, iako ve}e sosem gi nema, site se, odnovo, tuka, zaedno, na broj.