Macedonia FAQ: Koneski, Blazhe: Poetry (macedonian)

Koneski, Blazhe: Poetry (macedonian)

Bolen Dojchin (in Macedonian)
Teshkoto (in Macedonian)
Vezilka (in Macedonian)

Bolen Dojchin

Koga bev prepoln sila
shto pridojduva kako matna rechna glava,
koga se setiv vreden za mojot podvig,
dostoen za slava,
koga mi zakrepna glasot za najdlabokiot zbor,
rakata za najtezhok mech,
nogata za najveren od -
togash se slomiv.
Padnav kako creshovo drvo od premnogu rod.
Edna potsmeshliva senka mi ja izdemna tragata,
kako zmija vo grobno kamarche se vovleche vo svesta,
smeata mi ja urochi, mi ja zacrni tagata -
da se obDziram podozrivo, da dumam da shestam.
Togash se setiv siten i smeshen i dolen,
se stopi snagata, kapnaa racete,
padna mechot,
padnav bolen.
Bolen lezham do devet godini,
shto iskinav do devet posteli
ne gi chuvstvuvam vekje svoite zglobovi,
jas sum rasfrlan na tvrda ledina
na pekolen pladneven prisoj,
jas sum raskosten koska od koska
niz moite koski treva poniknalo
niz taa treva zmii se vedat.
Jas kopneam grob temen i studen
nema kraj bez mojot podvig suden.
Nepoznata zheno edinstvena na svetot,
sestro i majko moja, ti shto si stradala mnogu,
ti shto si setila maka do vbigoruvanje,
dojdi sestro zlatna,
zberi gi moite muvlosani koski, ne grozi se,
sostavi me,
povij me so trista lakti platno,
rechi mi tih rech,
ispravi me,
nauchi pak da odam, majko,
daj mi v raka mech -
da ubijam crna Arapina.
Da umram.

Teshkoto

O teshkoto! Zurli shtom divo kje pisnat,
stom tapan kje grmne so podzemen ekot
vo gradive zoshto zhal luta me stiska,
vo ochive zoshto mi navira reka
i zoshto mi ide da placham ko dete,
da previjam race, da prekrijam lik
ta grizam jas usni, stegam srce kleto,
da ne pushti vik.
O teshkoto! Starci izleguvaat eve,
na chelo im misla, vo ochi im vlaga
i prviot chekor po mekata treva
e miren i baven, so zadrzhana taga.
No 'rznuva tapan i piskot se kreva
i molnija svetnuva vo sekoj gled,
i napred se spushta, se strelka, se sleva
stegnatiot red.
Do starcite momci se fakjaat skokum;
ne izdrzha srce - siv sokol vo kletka,
ne izdrzha plamen zhiv potulen v oko,
ne izdrzha mladost shto saka da letne!
Se zalula oro! Se zavrte zemja,
i chinish - se korne stresnatiot vek,
i okolu trpnat ridishtata temni
i vrakjaat ek.
I bozhem se vraslo kipnatovo oro
so iskonska sila za zemjava nasha
i vo nego shumi na rekite zborot,
i vo nego rika div veter i strashen
i vo nego shepnat uzreani zhitja
i vecheren miris se razleva tih,
i zemjata dishe vo proletna sitost
so zapalen zdiv.
I dushata chinish, na rodot moj machen
vo teshkoto oro se utkala seta -
vek po vek shto trupal se' popust i mrachen
od krvava bolka, od robija kleta,
vek po vek shto nizhel od korava misla
za radosna chelad, za sloboden svet,
od pesna - za ljubov shto gine so pisok
ko zherav vo let.
O teshkoto! Koga vo molk, da te gledam,
na ochive magla mi napagja sura,
i odednash - v beskraj se rastega redot
i ridja se gubat v pustelija shtura -
i eve kaj ide od maglata matna
se' senka do senka, se' eden do drug -
vo beskrajno oro sin odi po tatka,
po deda si - vnuk.
Vreminjata mrachni se nivnoto pole,
i nivnata svirka - na prangite dzvekot,
a glavite im se navedeni dole,
i pokroce vrvat - se' chekor po chekor.
O vreminja, shto ve v mrak rodot moj minal,
koj zbor kje mi najde za vashata strav?!
Koj zbor kje mi najde za uzhasot zinat
nad pustosh i krv?!
Koj broj kje mi kazhe na lutite rani,
na plamnati nokji, na peplishta pusti,
koj na srce bolki kje izredi zbrani,
i na ochi solzi, i kletvi na usti.
O teshkoto! Sindzhir ti beshe na robja,
od kaleshi momi i nevesti red,
so vrzani race so plen shto gi pognal
nasilnikot klet.
O teshkoto! Sindzhir ti beshe na robja,
dur ne stana narod vo listena gora,
se' duri so jadot od vekovi sobran
ne povede bujno, buntovnichko oro!
Se zalula tanec niz krvje i ogan,
i povik se zachu i grmezh vo chad -
te raznese segde buntovnata noga
po rodniot kat.
O teshkoto! Sega po nashite sela
vo sloboda prvpat shtom kje oro sretam,
zar chudno e - solza da poteche vrela,
zar chudno e - zhalba jas v srce da setam?
Od vekovno ropstvo, moj narode, idesh
no nosish ti v srce dar zlaten i poj.
Pchenicata tvoja trizh plodna kje bide,
i zhivotot tvoj!

Vezilka

1.
Vezilke, kazhi kako da se rodi
prosta i stroga makedonska pesna
od ova srce shto so sebe vodi
razgovor nokjen vo trevoga besna.
- Dva konca paraj od srceto, dragi
edniot crn e, a drugiot crven,
edniot budi mornichavi tagi,
drugiot kopnezh i svetol i strven.
Pa so niv vezi ednolichna niza,
pesna od kopnezh i pesna od maka,
ko jas shto vezam na lenena riza
rakav za bela nevestinska raka.
Sudbinsko neshto se plelo za veka
od dvete nishki dva sozvuchni zbora,
ednata budi temnica shto shtreka,
drugata budi vkrvavena zora.

2.
Vezilke kreni navedena lika,
pogledaj v nebo vo pretpladne zlatno:
se shari tamu i chudesno blika
tvojata vezba na sinoto platno.
Za tebe nema ni vecheren zapad,
ti - morno oko na trepetna srna.
Dve boi tamu ti gorat i kapat
dve sharki tvoi - crvena i crna.
Zar ne se plashish od jarkosta nivna,
i najmil spomen deka kje ti zgasat?
Zoshto se gubish, ti stroga, ti divna
dnite ti minat, prokobi se glasat.
- I najmil spomen shto v dusha mi blesna
se gasi od niv ko cvekje bez boja.
No ti shto lovish zvuk na chudna pesna
ti si ja kazha sudbinata svoja.